Prof. dr. Jože Mlinarič - častni občan mesta Maribor | Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru

Župan MO Maribor g. Franc Kangler z letošnjimi nagrajenci mesta Maribora:
v sredini častni občan mesta Maribora za leto 2008
častni predsednik Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru
akademik zaslužni prof. UM dr. Jože Mlinarič

PREDLOG
ZA PODELITEV PRIZNANJA
ČASTNI OBČAN MESTA MARIBORA

P R E D L A G A T E L J:
Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru,
Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor

PODATKI O PREDLAGANEM KANDIDATU:

1. Priimek in ime: Mlinarič Jože

2. Dan, mesec in leto rojstva: 13. marca 1935

3. Kraj in občina rojstva: Maribor

4. Kraj in naslov stalnega bivališča: Ljubljanska ulica 3a

5. Občina stalnega bivališča: Maribor

6. Šolska izobrazba(naziv najvišje stopnje izobrazbe): doktorat znanosti

7. Akademski naziv: akademik, zaslužni profesor, redni profesor dr.

8. Zaposlitev(naziv podjetja, zavoda ali druge organizacije): v pokoju

Predlagano priznanje:

ČASTNI OBČAN MESTA MARIBORA

Kraj in datum: Podpis predlagatelja:
Maribor, 15. maja 2008 prof. dr. Darko Friš

O B R A Z L O Ž I T E V :

Akademik prof. dr. Jože Mlinarič je bil rojen v Mariboru 13. marca 1935. Leta 1941 je pričel hoditi v prvi razred osnovne šole, 1946 pa se je vpisal na mariborsko klasično gimnazijo, kjer je maturiral leta 1959. Po maturi se je vpisal najprej na arheologijo, pristal pa na študiju klasičnih jezikov, kjer je diplomiral na oddelku za latinski jezik s književnostjo in grški jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1961.

Leto dni se je specializiral v nemškem jeziku v Wiesbadnu v Zvezni republiki Nemčiji. Leta 1969 pa je diplomiral tudi na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za diplomsko nalogo o posesti kostanjeviške gospoščine je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Kot absolvent je začel s poučevanjem latinščine, nemščine in zgodovine na gimnaziji na Ravnah na Koroškem. Iste predmete je nato kot profesor poučeval od leta 1962 do 1965 na gimnaziji v Novem mestu. Od 1965 do 1971 je bil arhivar v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, od 1971 do 1990 pa v Pokrajinskem arhivu Maribor, kjer je vodil oddelek za starejše gradivo - izpred leta 1850. V letu 1972 je opravil strokovni izpit za arhivista in naslednje leto izpit za arhivskega svetovalca. Od 1. oktobra 1990 do 1. oktobra 2002 je bil zaposlen kot redni profesor za zgodovino fevdalizma in pomožne zgodovinske vede na oddelku za zgodovino Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.

V letu 1977 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom 'Srednjeveški latinski epos Vita Mariae metrica - tekstno kritična, historiografska in literarna analiza'. Predsednik komisije je bil akademik dr. Bogo Grafenauer.

Znanstvena in strokovna bibliografija: Jože Mlinarič je svoje zgodnejše znanstvenoraziskovalno delo posvetil Dolenjski in to raziskovanju gospodarske zgodovine v obdobju fevdalizma. Poleg tega dela so številni članki v strokovnih glasilih in samostojni publikaciji: 'Kostanjeviško gospostvo po urbarju leta 1625', Kostanjevica na Krki, 1970 in 'Topografija po-sesti kostanjeviške opatije 1234-1786', Kostanjevica na Krki, 1972. V zadnjih dveh desetletjih se je izredno intenzivno uveljavil v slovenskem zgodovinopisju. Poleg izdajanja Virov za zgodovino Maribora (izdal je že 33 zvezkov gradiva) je objavil veliko razprav o zgodovini številnih zemljiških gospostev in župnij v Mariboru in njegovi okolici. Že ob teh raziskavah se je srečeval z zgodovino samostanov. Obdelal je tudi znamenito latinsko šolo v Rušah in svoje izsledke objavil v zborniku 'Ruška kronika' (1985), kjer je objavil tudi seznam učencev te šole od 1645-1760. V osemdesetih letih se je obrnil k zgodovini samostanov. Njegovo raziskovanje preteklosti starejših samostanov na Slovenskem - cistercijanov in kartuzijanov je doslej doprineslo k slovenski historiografiji štiri velike monografije: 'Kartuzija Pleterje 140-1595', Ljubljana, 1982 (364 strani), 'Kostanjeviška opatija 1234-1786', Kostanjevica na Krki, 1987 (694 strani), 'Kartuzija Žiče ok. 1160 - 1782 in Jurklošter ok. 1170-1595', Maribor, 1991 (70 strani) in 'Stiška opatija', Novo mesto 1995 (1158 strani), 'Marenberški dominikanski samostan 1255-1782' (500 strani), 'Kartuzija Bistra (1255-1782)', Ljubljana 2001 (631 strani) in 'Dominikanski samostan v Studenicah (1238-1782)'. Vse monografije akademik Mlinarič oblikuje na virih in originalnih dokumentih pisano besedilo, kar je odlika tudi vsega njegovega raziskovalnega dela in označuje vso njegovo bibliografijo.

Njegove zgodovinske raziskave samostanov na Slovenskem so prinesle veliko novih dokumentov in novih spoznanj tako za gospodarsko, družbeno, versko, kulturno, tudi politično, upravno in cerkveno zgodovino.

Žička in Jurkloštrska kartuzija sodita k najstarejšim duhovnim, kulturnim in verskim središčem na slovenskem Štajerskem v času, ko so bili tudi na našem ozemlju samostani skoraj edina kulturna središča, kar so bili še vse tja do 15. stol., ko se je pričela uveljavljati tudi meščanska kultura. 0 duhovni in kulturni dejavnosti v obeh štajerskih kartuzijah - Žiče in Jurklošter priča poleg gradbenih in drugih umetnostnih prvin več deset rokopisov iz žičkega samostana v Univerzitetni knjižnici v Gradcu. Obe štajerski kartuziji pa sta bili hkrati velika zemljiška obrata z obsežnimi posestmi na Štajerskem, ki sta oba s svojim umnim gospodarjenjem nedvomno vplivala na svojo okolico.

Avtor monografije obravnava preteklost obeh kartuzij - Žiče in Jurklošter od ustanovitve v 12. stoletju do njune razpustitve ob koncu 16. oz. 18. stoletja na temelju originalnih zgodovinskih virov, ki jih hranijo številne arhivske ustanove in knjižnice doma in v tujini. Štajerski deželni arhiv v Gradcu hrani več sto listin in nad trideset škatel gradiva. Jože Mlinarič se v delu ukvarja s problematiko ustanovitve obeh duhovnih postojank na Štajerskem podaja njuno gospodarsko, kulturno in duhovno podobo skozi stoletja. Zgodovino obeh kartuzij prepleta z dogajanjem v širšem slovenskem in evropskem prostoru kot tudi z dogajanjem v kartuzijanskih samostanih po Evropi.

Sorodnost obeh kartuzij - Žiče in Jurklošter - je Mlinariču narekovala tudi svojevrsten pristop h gradivu. V posameznih časovnih obdobjih avtor poveže tisto, kar je za posamezno kartuzijo značilno. Tako je nastala ena monografija o dveh kartuzijah, vendar je vsako izmed njih mogoče brez težave identificirati kot samostojno enoto.

Avtor je celostno predstavil zgodovini žičke in jurkloštrske kartuzije, njuno gospodarsko in duhovno podobo ter osvetlil marsikatero manj znano plat življenja teh dveh duhovnih ustanov. Veliko stvari pa je zaradi dela na originalnem arhivskem gradivu objavljeno prvič in pomeni novum tudi v slovenski historiografiji za obdobje srednjega veka, zlasti za kulturno in versko zgodovino, tudi za poznavanje družbenih razmer današnjega slovenskega prostora od ustanovitve obeh samostanov pa do konca 16. stoletja oz. do jožefinskih reform.

'Stiška opatija 1136-1784' je že druga Mlinaričeva velika monografija o cistercijanskih menihih na Slovenskem. Leta 1987 je v Kostanjevici na Krki izšla njegova knjiga z naslovom 'Kostanjeviška opatija 1234-1786' (694 strani). Ob medsebojni primerjavi obeh knjig, bi skorajda lahko rekli, da gre za drugo veliko poglavje istega dela. Knjigi se namreč med seboj dopolnjujeta in skupaj predstavljata zaokroženo celoto zgodovinske podobe življenja in dela cistercijanov na Slovenskem in zajemata zgodovino Dolenjske od 12. do konca 18. stoletja.

V prvem delu knjige spregovori avtor o nastanku, razvoju in organizaciji cistercijanskega reda. V tem delu je pravzaprav razširil in dopolnil uvodni del prvega poglavja v svoji knjigi o cisterci Kostanjevica. V drugem delu istega poglavja pa je v knjigi o Kostanjevici spregovoril Mlinarič še o cistercijankah, o duhovnosti in liturgiji pri cistercijanih, o njihovi dušnopastirski dejavnosti, o njihovem literarnem snovanju, o prepisovalski dejavnosti cistercijanov in njihovih knjižnicah, o arhitekturi in umetnosti, o gospodarski dejavnosti, o številu članov v cistercijanskih samostanih, o njihovem krajevnem, socialnem in narodnostnem poreklu, o izobraževanju članov cistercijanskih konventov, ter o arhivskem gradivu in njegovi hrambi v cistercijanskih samostanih in njegovi kasnejši usodi. Za boljše poznavanje celotne problematike cistercijanskega reda na splošno in seveda za pravilno vrednotenje mesta, ki ga je v tem kontekstu imela Stična, je nedvomno zelo koristno predhodno prebrati tudi to poglavje iz knjige o Kostanjevici. Drugi del knjige je posvečen zgodovinskemu orisu življenja stiške opatije od njenega rojstva leta 1136 do njene nasilne smrti leta 1784. Ta del je nedvomno do sedaj najpopolnejša kronika dogajanja na Dolenjskem, ter v vseh tistih župnijah po Kranjskem in Štajerskem, ki so bile inkorporirane stiškemu samostanu. Obenem je Mlinaričeva knjiga najpopolnejši prikaz vpetosti današnjega slovenskega prostora v duhovnost in gospodarstvo, kulturno ustvarjanje in versko doživljanje, socialno dejavnost in filozofsko misel obsežne družine cistercijanskega reda, ki je bila hkrati evropska in univerzalna, ki je v vsak predel tedanje Evrope prinesla krščanski univerzalizem in ga povezala z lokalnim partikularizmom, vse skupaj pa posrečeno združila v simbiozo časnega in večnega. To intimno po-vezanost med duhovnim in gospodarskim razcvetom na eni, ter duhovnim in gospodarskim propadanjem na drugi strani, zaslutimo že ob naslovih k posameznim poglavjem. Ob potrpežljivem branju te skrbne in natančne analize (Mlinarič je nedvomno naš najboljši poznavalec primarnih virov in literature s področja monastične zgodovine), človek zasluti veličino cisterce v Stični, ki je globoko vpeta v slovenski prostor kot naše prvo in dolgo najpomembnejše versko, cerkveno, duhovno, kulturno, gospodarsko in socialno središče. Preko opatije v Reinu pa njene vezi po "rodovni zvezi" od samega začetka sežejo v bližamo novejšemu času, več je gradiva in toliko obsežnejša so poglavja. Težko je ob tako obsežnem in temeljitem delu podrobneje spregovoriti o vsebini knjige o Stični. Ne bi je mogli povzeti bolje, kot je to storil sam v avtorskem povzetku. Rad pa bi vendarle poudaril to, kar je uvodoma povedano v besedi Stiški opatiji na pot: "Nobenega dvoma ni, da bo Mlinaričeva knjiga utrdila v naši zavesti navzočnost Stične kot najpomembnejšega srednjeveškega cerkvenega in verskega središča pri nas in v srednji Evropi, saj je bila Stična kraj, kjer se je slovensko kulturno življenje v zadnjih dveh stoletjih srednjega veka, bodisi po pomenu njegovega skriptorija, bodisi po samostanski umetnosti, dvignila na tedanjo evropsko raven. Na cerkvenem, verskem in gospodarskem življenju pa je Stična to vlogo v veliki meri ohranila vse do svoje nesrečne ukinitve v času Jožefa II." Odlika njegovih monografij je, da besedilo temelji na originalnih dokumentih, ki jih je avtor strnil v sintetično podobo.

Iz njegove bibliografije smo omenili le samostojne strokovne publikacije in monografije. Številni članki in razprave, ki so izšli tako v domačih kot tujih revijah zadevajo predvsem gospodarsko zgodovino fevdalizma, obrti, cehe, zgodovino samostanov, krajevno zgodovino, gorsko pravo na Štajerskem, kulturno zgodovino, zgodovino vinogradništva, protireformacije. Podobno tematiko zajemajo njegova predavanja in referati na simpozijih tako doma kot v tujini.

Arhivska dejavnost: Kot arhivar v Pokrajinskem arhivu Maribor je pričel s sistematičnim zbiranjem gradiva, ki zadeva preteklost Maribora do konca 18. stoletja. Doslej je transkribiral preko 2000 dokumentov, h katerim je pripravil obširne regeste. Od leta 1975 do 2008 je pripravil 33 zvezkov 'Gradiva za zgodovino Maribora'. V zadnjih 9. zbirkah je strokovni in širši javnosti predstavil matične knjige župnije sv. Janeza Krstnika. Z izdajanjem tega gradiva so bile velikokrat finančne težave. Upajmo, da bo lahko tudi to delo nemoteno nadaljeval.

Za zbirko 'Acta Ecclesiastica Sloveniae' je pripravil besedilo za dva zvezka: 'Protokoli škofa Martina Brennerja in njegove vizitacije (1585-1615)' in 'Vizitacija škofa Eberleina (1617-1619)', zvezek 5 (331 strani) ter 'Vizitacije arhidiakonata med Dravo in Muro (1656-1774)', zvezek 9 (463 strani).

Prevodi: Potrebno je omeniti tudi njegove izvrstne prevode iz latinščine, grščine in staronemščine. V knjižni obliki so izšli: 'Anakreontika ali Pesmi o vinu in ljubezni' (1968), Valvasorjevo delo Theatrum mortis humanae' (1969), 'Properc' (1973), 'Teokritove idile' (1984).

Članstvo v mednarodnih strokovnih združenjih: Od leta 1975 je bilo član mednarodne komisije za uresničitev Arhivskega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923 in za zahteve restitucije gradiva, odnesenega iz Slovenije v letih 1941-1945.

Izredno pomembno je njegovo pedagoško delo. Bogato znanje in modrost izkušenega učitelja odlikujeta njegova predavanja in izpite. Bil je mentor številnim diplomantov zgodovine, prav tako pa mentor štirim doktorandom. Povsod je temeljit, zanesljiv in žlahten. Delavnost, vztrajnost, osebna in strokovna poštenost, pravičnost in skromnost so vrline grškega in latinskega izročila, ki veljajo tudi za akademika prof. dr. Jožeta MLINARIČA. Na Pedagoški fakulteti in Univerzi v Mariboru je opravljal vrsto pomembnih funkcij. Bil je dolgoletni predstojnik oddelka za zgodovino, član senata, habilitacijske komisije in komisije za znanstveno raziskovalno delo PEF in član habilitacijske komisije UM. Z dr. Darkom Frišem sta soavtorja prenovljenega dvopredmetnega programa zgodovina in enopredmetnega nepedagoškega programa zgodovina.

Nagrade: Za svoje delo je Jože MLINARIČ prejel Glazerjevo listino mesta Maribora (1988), nagrado Kidričevega sklada (1988) in Glazerjevo nagrado za življenjsko delo (2003). Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je na svoji volilni skupščini 6.6.1995 na predlog I. razreda za zgodovinske in družbene vede izvolila za izrednega člana SAZU, leta 2001 pa je bil izvoljen za rednega člana SAZU in bil edini predstavnik UM v tej najuglednejši slovenski instituciji.

Pot prof. dr. Jožeta MLINARIČA od srednješolskega učitelja do univerzitetnega profesorja, do prvih korakov v znanstveno sfero skozi arhivsko gradivo do priznanega znanstvenika, erudita in akademika, je tlakovala jasnost misli, kritično-analitična ter selektivna prodornost pri izbiri zgodovinskega gradiva, predvsem pa smisel za oblikovanje sinteze ob izjemni energiji, delavnosti in vztrajnosti. Jože MLINARIČ je tip intelektualca, znanstvenika in pedagoga, ki ne pozna počitka in ki bolj kakor hvalo ljubi resnico in jo skuša skozi zgodovinski spomin, kolikor se obnoviti da - iz virov, 'zjedriti' v preprosto pesem o preteklosti slovenskega prostora, vpetega v evropsko kulturno dediščino. Njegov opus tako ni pomemben le za razvoj mesta Maribor ter poznavanje njegove zgodovine, čigar proučevanju je posvetil velik del svojega življenja, marveč je pomemben tudi za celotno Slovenijo in srednjeevropski prostor, v katerem živimo.